RISARSKE TEHNIKE

╚RNILO

Risalne tekoΦine posebno dobro uporabljamo pri risanju skic in krokijev. To so be₧ni, samo v poglavitnih obrisih zajeti motivi. Na takÜen naΦin je na papir ujel figure tudi slikar Ivan VavpotiΦ (1877 - 1943), ki je Üaljivi prizor br₧Φas zabele₧il v gledaliÜΦu. VavpotiΦeva risba je neposreden, v hipu ustvarjen zapis odrskega dogajanja. Je spontan, prvobiten vtis nekontroliranega, intimnega obΦutja, ki nam razkriva, kaj in kako je umetnik do₧ivljal.

Ivan VavpotiΦ, Karikatura pianista in dveh pevk, perorisba s Φrnilom, okoli 1930

Pisala, napolnjena z najrazliΦnejÜimi tekoΦinami, so pridobitev naÜega stoletja. Ustvarjalci, med njimi tudi VavpotiΦ, so jih prav kmalu zaΦeli uporabljati pri risanju. VavpotiΦevo pero, napolnjeno s Φrnilom, je zabele₧ilo ₧ivahne, sproÜΦene sledi; risar je z njimi kro₧il, kri₧al in vijugal po papirju. Z razvleΦenimi in razmazanimi packami je dosegel domiseln likovni uΦinek.

Risba je podlaga vsem oblikam likovnega ustvarjanja. Vemo, da so bile risbe nekoΦ v sebi zakljuΦene, dovrÜene umetnine. Zatem so postale bolj ali manj priprava, prva skica za poznejÜo izdelavo v razliΦnih materialih, brez nekdanjega znaΦaja dokonΦane umetnine. Toda vrednosti risbe so se umetniki vselej zavedali, o tem priΦajo izjave mnogih, ki so ₧iveli in ustvarjali v razliΦnih dobah. Med mnenji sta zgovorni priΦevanji dveh slavnih umetnikov.

Michelangelo (1475 - 1564) je na uΦenΦevo risbo pripisal:

"RiÜi Antonio, riÜi, Antonio in ne izgubljaj Φasa."
Michelangelov uΦenec je namreΦ pri mojstru ₧ivel devet let in se pri njem izpopolnjeval v skrivnostih umetnosti.

Francoski slikar Ingres (1780 - 1867) pa je dejal, da bi moralo biti nad vrati vsake akademije napisano:

"Risba, risba in Üe enkrat risba!"
Sklenemo lahko z mislijo: brez risanja ni likovnega ustvarjalnega dela.