Giovanni Francesko da Rimini:
Marija z detetom ("HoÜka Madona"), ok. 1465
|
Do 15. stoletja je bila veΦina podob naslikanih na lesenih temeljnikih.
Italijanski mojstri so zanje najpogosteje izbirali topolov les, medtem
ko so Nizozemci uporabljali bukove, lipove in hrastove deske. Drevesa so
posekali v pozni jeseni, ko je bilo v njih manj ₧ivljenjskih sokov.
Po skoraj dveletnem suÜenju in mirovanju so lesene temeljnike pripravili
za slikanje v slikarskih delavnicah. Nekaj stoletij star recept sporoΦa,
da so na les polagali slikarsko podlogo. Slikarska podloga je plast med
temeljnikom in slikarsko barvo, ki ju varuje pred medsebojnimi vplivi in
izboljÜuje vpojnost barv.
PRIPRAVA SLIKARSKE PODLOGE
Najprej so desko-tablo po povrÜini razpraskali, da se je nanesena vroΦa klejna raztopina bolje oprijela temeljnika. Prodrla je globoko v lesne pore in se Φvrsto povezala z lesom. Pozneje so v klejno raztopino vmeÜali drobno zmlet mavec ter ga mlaΦnega vtrli v tabelo s krtaΦo.
Na posuÜen namaz so veΦkrat izmenjaje nanesli tanek in kmalu zatem debelejÜi sloj mavca, nakar so zadnjo posuÜeno plast poravnali in z vla₧no ter mokro krpo zgladili. Slikarska podloga je tvorila "dobro posteljo za sliko", kot je recept pred veΦ stoletji zapisal italijanski mojster.
V srednjem veku so zatem na zglajeno podlogo skicirali figure. Tiste povrÜine, ki so jih nameravali zlatiti, pa so prepojili z vezivno zmesjo.
|