Ivan Napotnik, Mati z otrokom, hruÜkov les, 1921
Ivan Napotnik, DeΦek z rakom, nagnojev les, 1940
|
Med kiparski material, od katerega kiparji odvzemajo odveΦno
snov pri oblikovanju figur, sodijo tudi najrazliΦnejÜe vrste lesa.
Kipar Ivan Napotnik (1888 - 1960) je uporabljal les domala vseh vrst domaΦih
dreves. O tem nam sporoΦa kiparjev prijatelj:
"Na vrtu si je poiskal primerna stara debla hruÜk, ΦeÜpelj in
jablan, v gozdu pa si je zapomnil pripravne hraste in breze, lipe in topole,
zlasti Üe slikoviti, pisani nagnoj. Izbral je tudi les jesenov in vrb,
poleg zelenike in bezga à"
Za manjÜo plastiko je uporabljal celo lovorov les, ko pa je ₧ivel
v tujini je rezal tudi v dragoceni les mahagonija in ₧lahtno cedrovino.
Zelo dobro je poznal lastnosti lesa. Iz klade je luÜΦil najustreznejÜo
obliko, ki se mi je kar sama ponujala. Izrabljal pa je tudi grΦe
in letnice. Ustvarjal je iz enega kosa, zato so njegovi kipi velikokrat
podobni rastoΦemu drevesu.
Kip Mati z otrokom ne daje vtisa, da je nastajal trudoma, Φeprav
ga je kipar rezal iz trdega in upornega hruÜkovega lesa. Vedel je, da hruÜkov
les omogoΦa glajenje, s tem pa je dosegel mehkobo povrÜine in lahkotnost
ter gibkost linij.
╚isto drugaΦe je Napotnik oblikoval povrÜino kipa DeΦek
z rakom. Z dletom je vdolbel neÜteto majhnih jamic in na povrÜini ustvaril
nemiren trepet.
Pri tabelnem slikarstvu smo zapisali, da je zob Φasa manj prizadel
temeljnik, Φe je bil les posekan pozno jeseni, ko v njem ni bilo
rastnega soka. Seveda velja enako pravilo tudi za lesene kipe, npr. iz
lipovega lesa, ki so ga srednjeveÜki mojstri radi uporabljali za rezbarjenje.
Posamezno delo so rezbarili iz enega kosa, Φe pa lesena klada ni
bila dovolj velika, so bili prisiljeni z lesenimi zatiΦi sestaviti
veΦ kosov skupaj, stikaliÜΦa pa so navadno prelepili s platnom,
do so prepreΦili morebitne poznejÜe razpoke. Iz istega razloga so
vΦasih kip od zadaj izdolbli.
V teku stoletij so bili leseni kipi izpostavljeni najrazliΦnejÜim
Ükodljivim vplivom. Pogosti Ükodljivci so lesni Φrvi, ki se razvijajo
predvsem v vlagi. Neredko zato restavratorji dobijo v popravilo lesene
kipe, ki so tako razjedeni, da se iz navrtanih rovov kar usiplje Φrvojedina
moka. Restavratorji propadanje zaustavijo z vbrizgavanjem kemikalij ali
z zaplinjanjem in potem zrahljano maso lesa utrdijo.
Kipov pa niso poÜkodovali samo zajedalci, marveΦ velikokrat tudi
ljudje. Stari kipi so se nekaterim v naslednjih obdobjih zdeli zastareli
in neprimerni. Obrezali so jih po viÜini in Üirini in modno spreminjali
celo obraze. Tako predelane kipe so vstavljali v nove oltarje.
|