AKVAREL

Anton Karinger, Gorsko jezero z mavrico, papir, akvarel (1864)


Anton Karinger, Gorsko jezero, olje, platno (1864)

Beseda akvarel izhaja iz latinske besede "aqua", voda. Italijani so skovali novo besedo - acquarello, kar v prevodu pomeni slika, izdelana z vodenimi barvami. Akvarel so poznali ₧e v daljni preteklosti, zlasti Kitajci in Japonci, kot samostojno slikarsko zvrst pa so ga uveljavili predvsem angleÜki krajinarji Üele v 18. stoletju. Akvarelne barve so umetniki, podobno kot oljne, izdelovali sami. Za pripravo so potrebovali kot vezivo gumiarabikum, kot topilo vodo in zelo majhna zrnca barvil. Ta morajo plavati v vezivu dokler voda ne izpari. Arabski gumi (gumiarabikum) je snov, ki jo izloΦajo narezana debla afriÜkih akacij (Acacia senegal Wild.), da bi zacelila odrgnine in vreze. V starem in srednjem veku so arabski gumi pripeljali v Evropo preko Arabije, od tod snovi tudi ime. NajboljÜi arabski gumi je brezbarvna snov, brez okusa in vonja, ki se v vodi rada topi. 

Akvarelisti so kmalu opazili, da se posebno debelejÜi barvni premazi pri suÜenju moΦno skrΦijo in razpokajo. Da bi se temu izognili, so priΦeli gumijevi raztopini dodajati med, sladkor ali glicerin (tekoΦina sladkega okusa). Ta sredstva so zadr₧evala in upoΦasnila hlapenje in tako prepreΦevala razpoke. Gumijevi raztopini so dodajali Üe manjÜe koliΦine preΦiÜΦenega govejega ₧olΦa, ki olajÜuje enakomerno razlivanje barve po povrÜini papirja. 

Akvarelisti ne uporabljajo bele barve. SvetlejÜe ali temnejÜe barvne tone dosegajo z dodajanjem veΦ ali manj vode. Za belino pa enostavno ohranjajo neposlikane bele ploskve papirja. 

Umetniki so bili do dobe realizma ateljejski slikarji. Motive v naravi, ki so jih ₧eleli upodobiti, so si v naravi "zapisovali" v skicirke, najveΦkrat ₧epnega formata. V ateljeju pa so izbrane popotne vtise uporabili kot predloge za grafike in za oljne slike veΦjega formata. Krajinske poglede so dostikrat tudi fantazijsko dopolnili. Tako je npr. med Karingerjevim akvarelom in konΦno oljno sliko istega motiva opazen razloΦek. Na akvarelu z jezerom, skalnim bregom in ptiΦi v letu, je Anton Karinger (1829 - 1870) v ozadju naslikal gore z oblaΦnim nebom, ki ga v loku po₧ivlja mavrica. Oljno sliko je dopolnil z grozeΦimi oblaki, nizkimi meglami in temaΦno vodno gladino ter tako ustvaril romantiΦno pokrajino tik pred izbruhom neurja.

Gore so dolga stoletja zbujale v ljudeh strah. Verovali so, da v najviÜjih gorah domujejo bogovi. V ljudski domiÜljiji so bile zatoΦiÜΦe pravljiΦnih bitij. Menili so, da so gore ustvarjene zato, da jih gledajo od spodaj navzgor. 

Stari mojster je ₧e v 14. stoletju priporoΦal, kako naj slikarji upodabljajo gore; takole je uΦil: 

"╚e ₧eliÜ doseΦi dober stil za gore in da bodo videti naravne, dobi nekaj velikih kamnov, ki naj bodo hrapavi in niΦ oΦiÜΦeni ter jih preriÜià" 

PreteΦi pa je moralo veliko stoletij, da so se slikarji sami povzpeli na gore in jih slikali. Pri tem so tvegali, da jih zaprejo, ker so jih imeli domaΦini za vohune. Da bi se izognili takÜnim neprijetnostim, so za slikarje krajinarje vpeljali posebne potne liste.