Anton Karinger, Gorsko jezero z mavrico, papir, akvarel (1864)
Anton Karinger, Gorsko jezero, olje, platno (1864)
|
Beseda akvarel izhaja iz latinske besede "aqua", voda. Italijani so
skovali novo besedo - acquarello, kar v prevodu pomeni slika, izdelana
z vodenimi barvami. Akvarel so poznali ₧e v daljni preteklosti,
zlasti Kitajci in Japonci, kot samostojno slikarsko zvrst pa so ga uveljavili
predvsem angleÜki krajinarji Üele v 18. stoletju. Akvarelne barve so umetniki,
podobno kot oljne, izdelovali sami. Za pripravo so potrebovali kot vezivo
gumiarabikum, kot topilo vodo in zelo majhna zrnca barvil. Ta morajo
plavati v vezivu dokler voda ne izpari. Arabski gumi (gumiarabikum) je
snov, ki jo izloΦajo narezana debla afriÜkih akacij (Acacia senegal
Wild.), da bi zacelila odrgnine in vreze. V starem in srednjem veku
so arabski gumi pripeljali v Evropo preko Arabije, od tod snovi tudi ime.
NajboljÜi arabski gumi je brezbarvna snov, brez okusa in vonja, ki se v
vodi rada topi.
Akvarelisti so kmalu opazili, da se posebno debelejÜi barvni premazi pri
suÜenju moΦno skrΦijo in razpokajo. Da bi se temu izognili,
so priΦeli gumijevi raztopini dodajati med, sladkor ali glicerin
(tekoΦina sladkega okusa). Ta sredstva so zadr₧evala in
upoΦasnila hlapenje in tako prepreΦevala razpoke. Gumijevi
raztopini so dodajali Üe manjÜe koliΦine preΦiÜΦenega
govejega ₧olΦa, ki olajÜuje enakomerno razlivanje barve
po povrÜini papirja.
Akvarelisti ne uporabljajo bele barve. SvetlejÜe ali temnejÜe barvne tone
dosegajo z dodajanjem veΦ ali manj vode. Za belino pa enostavno
ohranjajo neposlikane bele ploskve papirja.
Umetniki so bili do dobe realizma ateljejski slikarji. Motive v naravi,
ki so jih ₧eleli upodobiti, so si v naravi "zapisovali" v skicirke,
najveΦkrat ₧epnega formata. V ateljeju pa so izbrane popotne
vtise uporabili kot predloge za grafike in za oljne slike veΦjega
formata. Krajinske poglede so dostikrat tudi fantazijsko dopolnili. Tako
je npr. med Karingerjevim akvarelom in konΦno oljno sliko istega
motiva opazen razloΦek. Na akvarelu z jezerom, skalnim bregom in
ptiΦi v letu, je Anton Karinger (1829 - 1870) v ozadju naslikal
gore z oblaΦnim nebom, ki ga v loku po₧ivlja mavrica. Oljno
sliko je dopolnil z grozeΦimi oblaki, nizkimi meglami in temaΦno
vodno gladino ter tako ustvaril romantiΦno pokrajino tik pred izbruhom
neurja.
Gore so dolga stoletja zbujale v ljudeh strah. Verovali so, da v najviÜjih
gorah domujejo bogovi. V ljudski domiÜljiji so bile zatoΦiÜΦe
pravljiΦnih bitij. Menili so, da so gore ustvarjene zato, da jih
gledajo od spodaj navzgor.
Stari mojster je ₧e v 14. stoletju priporoΦal, kako naj
slikarji upodabljajo gore; takole je uΦil:
"╚e ₧eliÜ doseΦi dober stil za gore in da bodo
videti naravne, dobi nekaj velikih kamnov, ki naj bodo hrapavi in niΦ
oΦiÜΦeni ter jih preriÜià"
PreteΦi pa je moralo veliko stoletij, da so se slikarji sami povzpeli
na gore in jih slikali. Pri tem so tvegali, da jih zaprejo, ker so jih
imeli domaΦini za vohune. Da bi se izognili takÜnim neprijetnostim,
so za slikarje krajinarje vpeljali posebne potne liste.
|