RISARSKE TEHNIKE

SEPIA

Anton Karinger, Drevje, papir, lavirana sepia (1848)

SploÜno znano je, da sipa (Sepia officinalis), kadar je v nevarnosti, izloΦa temno tekoΦino, malokdo pa ve, da to tekoΦino umetniki uporabljajo kot sepio. V umetnosti so sepio uporabljali od 18. stoletja naprej.

Sipa (Sepia officinalis)

Umetniki so sprva v takÜno tekoΦino namakali primerno priostreno gosje pero in z njo risali raznovrstne motive. Pozneje so poleg ptiΦjih uporabljali tudi kovinska peresa.


Lovro JanÜa, Krajina s popotniki, papir, lavirana sepia	Lovro JanÜa, Krajina z reko, papir, lavirana sepia

Na dveh krajinskih risbah sledimo gibΦni Φrti risala, ki je puÜΦalo za seboj ponekod Φisto tanko, mestoma pa debelejÜo sled. Risar je natanΦno izrisal sleherni drevesni list, medtem ko je drugje Φrto raztopil v ploskev, seveda Üele potem, ko se je sepia posuÜila. Takrat je s ΦopiΦem in razredΦeno sepio na nekaterih mestih izpral (laviral) ostrino Φrte. Tam, kjer je ₧elel, da bi bili narisani predmeti moΦneje senΦeni ali bli₧ji, je nanesel gostejÜo raztopino. Tam pa, kjer bi rad imel predmete svetlejÜe in oddaljene, je uporabil redkejÜo raztopino in jih naÜim oΦem navidezno oddaljil.

To tehniko so poimenovali lavirana (izprana) risba.

Na tretji risbi, na kateri vidimo slikovita debla listnatih dreves, takoj opazimo, da Φrta ni veΦ ostra in tanka. Umetnik je posuÜene Φrte s ΦopiΦem spremenil v sproÜΦene in Üiroke potegljaje. V ospredju je drevesa osvetlil s sonΦnimi ₧arki, v ozadju pa jih osenΦil z gostejÜo raztopino sepie.