OLJNO SLIKARSTVO

Laneno olje pridobivajo s stiskanjem lanenega semena, terpentin pa tako, da delajo zareze v skorjo borovih debel. Da bi si drevesa zacelila rane, izloΦajo smolo. Smolne kaplje zbirajo v posodah in jih pozneje predelajo v brezbarvno tekoΦino terpentin, ki ga uporabljajo kot razredΦilo meÜanicam oljnih barv. 

Namazne barve slikarji dobijo, Φe mastno vezivo tarejo z barvilom. NekoΦ so roΦno trli najveΦkrat na kamnitih ploÜΦah in s kamnitim terilcem. KaÜo so razmazali po ploÜΦi in jo s kro₧nimi gibi terilca drobili vse dotlej, dokler ni namazana barva postala gladka in voljna. Tehniko oljnega slikarstva so razvili v prvi polovici 15. stoletja nizozemski slikarji. Sprva so tudi oljne barve nanaÜali na lesen temeljnik. Toda ker les napadajo lesni Φrvi, ker lahko zaΦne pokati in ker ga ni moΦ uporabiti pri slikanju velikih slik, ga je kmalu izpodrinilo slikarsko platno. 

Od vseh platen je v slikarstvu najbolj v rabi laneno. Predivo, ki ga dobijo iz vlaknastih lanenih stebel, stkejo, nato pa platno napnejo na lesen okvir, ki ga imenujemo podokvir ali slepi okvir. 

Danes slikarji barve kupujejo v tubah. Do zaΦetka 19. stoletja, pred iznajdbo tub, so jih hranili v ₧ivalskih mehurjih. Ko so barvo potrebovali, so mehur enostavno predrli.

V nasprotju s tempero ustvarjajo oljne barve, ker vsebujejo olje, sijaj in vtis vla₧nosti tudi potem, ko se posuÜijo.