V razpravah, knjigah in sporadiΦnih omembah umetnin, ki bodo v tem delu pripisane Mojstru Kranjskega oltarja (Triptih v New Yorku, Kranjski oltar, freske na "RdeΦem znamenju" pri Crngrobu, freske pri Sv. Primo₧u nad Kamnikom, freske v kapeli Malega gradu v Kamniku), se je v razmeroma dolgem Φasu nabrala ₧e mno₧ica zelo razliΦnih, nasprotujoΦih si in tudi nenavadnih zapisov. Gre za umetnika, ki je bil dele₧en relativno precejÜnje pozornosti tudi pri avtorjih iz tujine. VeΦinoma ga obravnavajo kot slovenskega slikarja oziroma kot umetnika, ki je deloval na ozemlju danaÜnje Slovenije, medtem ko so naÜi umetnostni zgodovinarji v njegovih delih pogosteje videli le import ali pa delo potujoΦih slikarskih delavnic.

Kot bomo videli, je opus Mojstra Kranjskega oltarja do₧ivel obÜirno obravnavo v strokovnem tisku, vendar ostaja Üe marsikaj nereÜenega. Odprto je ostalo tako vpraÜanje virov kot kronologije in datacij, poleg tega pa je ostala v okviru slovenske umetnostne zgodovine sporna temeljna opredelitev tega slikarja, ki jo je pred veΦ kot Üestdesetimi leti objavil Otto Benesch. OΦitno je tudi, da ni osnovnega konsenza glede slogovnega znaΦaja umetnin, saj njegovo delo povezujejo z razliΦnimi vplivi, ki segajo od Benetk in Tirolske do k÷lnskega in staronizozemskega slikarstva. Deloma je to tudi razumljivo, saj je Mojster Kranjskega oltarja dejansko zdru₧eval Ütevilne disparatne vplive. Vsak raziskovalec in pisec je tako umetnine opredelil s svojega staliÜΦa in poudaril doloΦen umetnostni krog, iz katerega naj bi Φrpal avtor teh del, tako da je njihova slogovna provenienca moΦno sporna.

PoroΦila o opusu Mojstra Kranjskega oltarja se zaΦnejo pojavljati v poljudnem in strokovnem tisku ₧e dokaj zgodaj, predvsem pa kot zapisi o freskah pri Sv. Primo₧u nad Kamnikom. Pri prvih avtorjih, ki so pisali o freskah, zasledimo zelo razliΦna mnenja o Φasu nastanka in avtorstvu. Anton Jellouschek¹⁾ in Johann Graus²⁾ sta menila, da so freske Üe iz 15. stoletja. Graus je v slikah videl renesanΦno-italijanski znaΦaj in jih datiral po letu 1471, ko so se zaΦeli siloviti turÜki vpadi. "Svete osebe, slikane v oboΦjih oken ka₧ejo neko pro₧nost in plemenito lepoto, ki jo zaman iÜΦemo na severnih delih". Ugotovil pa je, da Goldensteinova preslikava iz leta 1840, ki so jo odstranili na zaΦetku 20. stoletja, kvari videz slik. Ivan Franke je freske pripisal ljubljanskemu slikarju s konca 16. stoletja, Eliasu Wolffu st., ki se je leta 1592 podpisal na severni steni cerkve sv. Primo₧a, "Φeprav je v predstavitvi prizora samega Üe obilo gotskega naziranja in utesnitve, pa tudi Üe vsa gotska naivnost"³⁾. Freske na ju₧ni steni so po njegovem mnenju "iz druge roke in starejÜe kot prve, strokovno pa manj svobodne in veΦje konvencionalnosti". Ravno tako je avtorstvo fresk Wolffu pripisoval Viktor Steska⁴⁾.

Leta l926 je bila na Dunaju razstava avstrijskega gotskega slikarstva in ob tej prilo₧nosti sta bili na ogled tudi krili Kranjskega oltarja, prviΦ po letu l886, ko sta bili prodani. V katalogu razstave vsebina na notranjosti kril Üe ni identificirana, sliki pa sta opredeljeni kot deli "avstrijskega slikarja (?), okoli 1520"⁵⁾. Istega leta je France Stele v Zborniku za umetnostno zgodovino objavil temeljno razpravo o slikah Kranjskega oltarja⁶⁾. V njej je slike datiral v drugo desetletje 16. stoletja, identificiral prizora na notranji strani kril kot beg in muΦeniÜtvo Kancija, Kancijana, Kancijanile in njihovega uΦitelja Prota ter doloΦil kraj nastanka kril. Zagotovo naj bi nastali za kranjsko ₧upno cerkev, "nekje ob romarski poti Slovencev v K÷ln".

Leto pred tem je isti avtor v reviji Starinar objavil eno najpomembnejÜih razprav o freskah pri Sv. Primo₧u⁷⁾. Freske je datiral v drugo ali tretje desetletje 16. stoletja in ugotovil, da lahko vse njihove stilistiΦne poteze razlo₧imo iz razvoja srednjeevropskega slikarstva tega Φasa, tako da ni nobene potrebe, da bi avtorja iskali v italijanskem umetniÜkem krogu. Wolffov podpis je po njegovem mnenju le nekoliko bolj poudarjen podpis obiskovalca. Ravno tako je ₧e tedaj trdil, da je avtor svetoprimoÜkih fresk ali domaΦ umetnik, vzgojen pod vplivom srednjeevropskega slikarstva, ali pa tujec s tega obmoΦja, ki se je pri nas udomaΦil. V topografiji Kamnika in okolice je ugotavljal, da so novi elementi pri Sv. Primo₧u posredovani iz nemÜkega miljeja, tako da je rezultat paralelen tako imenovani severni renesansi⁸⁾.

V recenziji Steletovega Φlanka v Zborniku za umetnostno zgodovino je Izidor Cankar slike Kranjskega oltarja datiral okoli leta 1500, opozoril na oΦitne nizozemske vplive (npr. krajina, obrazni tip Kristusa v Vstajenju) in njihov nastanek umestil v delavnico Michaela Wolgemuta v Nⁿrnbergu⁹⁾.

Leta l929 je Otto PΣcht slike Kranjskega oltarja opredelil kot verjetno Ütajersko ali koroÜko delo, ki v sebi zdru₧uje vplive Schongauerja, Dierika Boutsa in starejÜega avstrijskega slikarstva v zelo osebno, sinkretiΦno likovno govorico¹⁰⁾.

Leta 1930 je izÜel prvi, dve leti za tem pa Üe drugi del razprave Otta Benescha, Der Meister des Krainburger Altars¹¹⁾, ki je Üe danes temeljno delo za poznavanje tega slikarja. V njej je veΦje Ütevilo del povezal v opus slikarja, za katerega je prepriΦljivo dokazal, da izhaja iz nekdanjih notranjeavstrijskih de₧el. Kranjskemu oltarju je pridru₧il freske v cerkvi sv. Primo₧a nad Kamnikom, Ütiri slike t.i. "Florijanovega oltarja", ki so sedaj v lasti graÜkega Museum Joanneum, ter dve sliki z istega oltarja, ki sta v zbirkah v ZDA, in sliko Kri₧anja, ki je bila hranjena v Strasbourgu, a je leta 1947 zgorela. Slikar naj bi izÜel iz dunajske slikarske tradicije 15. stoletja in naj bi se izÜolal pri dunajskem Mojstru svetniÜki muΦeniÜtev, ta pa naj bi bil uΦenec Mojstra oltarja v dunajskem Schottenstiftu. Na svojih potovanjih, ki so sledila uΦnim letom, je potoval v K÷ln, kjer naj bi se seznanil s slikarstvom Mojstra Jernejevega oltarja in morda tudi ustvarjal v njegovi delavnici, ter nato odÜel v Delft, kjer naj bi deloval v delavnici Mojstra slike Virgo inter virgines. Po tem naj bi se vrnil v Avstrijo in deloval nekje v notranjeavstrijskih de₧elah ter razvil zelo oseben slog, v katerem je oΦitna meÜanica zgoraj navedenih vplivov, ne da bi bili opazni vplivi Albrechta Dⁿrerja ali soΦasnega tirolskega slikarstva.

V katalogu Umetnostnozgodovinskega muzeja na Dunaju je Ludwig Baldass¹²⁾ slike Kranjskega oltarja opredelil kot avstrijsko delo, opozoril na podobnosti s soΦasnim nizozemskim manierizmom, poudaril izposoje iz beneÜkega slikarstva ter slike datiral v drugo desetletje 16. stoletja. V svojo knjigo o avtoportretih je Kranjski oltar uvrstil tudi Ludwig Goldscheider¹³⁾.

Karl Oettinger je v nenavadnem, a za tedanji Φas znaΦilnem prispevku povzel Benescheve ugotovitve ter dodal, da "spada Mojster Kranjskega oltarja med najbolj samosvoje osebnosti nemÜkega slikarstva"¹⁴⁾.

Grete Ring je v razpravi iz leta 1944 Mojstru Kranjskega oltarja pripisala triptih, ki se je tedaj nahajal v New Yorku, v zasebni zbirki Clarence Palitz¹⁵⁾. Gre za triptih, ki ima na osrednji tabli upodobljeno objokovanje Kristusa, na krilih sta Barbara in Katarina, na zunanji strani pa delavniÜka upodobitev oznanjenja. Avtorica je poudarila vzporednice z Mojstrom Jernejevega oltarja ter ugotovila, kot pove ₧e naslov njenega Φlanka, da gre za delo avstrijskega umetnika, oziroma za umetnika z obmoΦja nekdanje Avstrije.

Zanimivo je, kako je France Stele reagiral na Beneschevo atribucijo in druge hipoteze. Leta 1935 je v Monumenta artis Slovenicae zapisal, da so slike Kranjskega oltarja nastale v tedanji notranji Avstriji, verjetno v ju₧nem delu. "Tako postaja vpraÜanje slikarja kranjskega oltarja eno izmed osnovnih vpraÜanj vzhodno alpske umetnostne zgodovine in osnovno va₧no za pojasnitev korenin, iz katerih je dobivala svojo ₧ivljenjsko moΦ od velikih srediÜΦ oddaljena slovenska umetnost poznega srednjega veka"¹⁶⁾. V tej knjigi torej Üe nekako sprejme Beneschevo hipotezo o opusu Mojstra Kranjskega oltarja.

V delu Slikarstvo v Sloveniji od 12. do 16. stoletja¹⁷⁾ iz leta 1968 pa Beneschevo atribucijo eksplicitno zavrne. ZapiÜe, da nam oltar "ka₧e izrazit, na veΦ opredeljivih vtisov oprt osebni stil, ki ga pa ni mogoΦe uvrstiti v delokrog kake znane takratne delavnice. Takega, kakrÜen je, si je te₧ko zamisliti v umetnostno naprednem ozraΦju sodobnega K÷lna, Nⁿrnberga ali Augsburga, katerih delavnice bi priÜle v poÜtev, Φe bi veljala naÜa misel, da je bilo naroΦilo izvrÜeno nekje ob romarski poti Slovencev v K÷ln. Toda tudi avstrijski polo₧aj mu je toliko tuj, da ga ni mogoΦe priÜteti niti eni izmed znanih vodilnih delavnic. MnogoliΦnost njegovih elementov in znaΦilna zaostalost za vodilnimi delavnicami te dobe opraviΦuje misel, da ga je mogoΦe iskati nekje v vzhodnoalpskem podroΦju". Stele se kljub "nekim sploÜnim slogovnim sorodnostim" ni mogel strinjati z Beneschem glede istovetnosti avtorja fresk pri Sv. Primo₧u in Kranjskega oltarja, saj je oltar presegel "kranjski idealizirani poznogotski realizem", ki naj bi bil znaΦilen za freske. NaroΦnik, kranjski ₧upnik Matija Operta, naj bi oltar naroΦil pri nekem po avtoportretu znanem anonimnem slikarju, ₧iveΦem izven Kranjske.

V knjigi Gotsko stensko slikarstvo je Stele zapisal, da gre pri svetoprimoÜkih freskah za najveΦji dose₧ek slikarstva na Slovenskem pred barokom¹⁸⁾. "SploÜni okvir, v katerem se te slikarije iz₧ivljajo, le redko prekoraΦi gotski videz, vsebina pa je nova." Prizori "zrcalijo za tisti Φas najznaΦilnejÜe, podobno kakor to poznamo iz slikarstva, ki ga predstavljajo posebno Marx Reichlich na Tirolskem, in smer, ki jo zastopa tako imenovani Behaimov kodeks v Krakovu ter podobni slikarski spomeniki v takratni Srednji Evropi. V sploÜnem lahko reΦemo, da je svetoprimoÜki slikar po razpolo₧enju in poreklu bli₧ji italijanski smeri, kakor obdonavski, ki se je takoj zatem izrazila tudi v Sloveniji."

Za slovensko umetnostno zgodovino je bilo ravno tako odloΦilno mnenje Emilijana Cevca, ki je leta l955 freske pri Sv. Primo₧u pripisal kamniÜkemu slikarju Vidu in o njem zbral arhivske podatke¹⁹⁾. V knjigi Slovenska umetnost je zapisal, da je pri Sv. Primo₧u slikal nadpovpreΦni mojster, ki je poslikal ladjo cerkve²⁰⁾. "Ta pa je znal prisluhniti nizozemskim in beneÜkim renesanΦnim pobudam, vendar je svoje delo spet uglasil na latentno liriΦno milino vzhodnoalpskega kranjsko-koroÜkega obΦutja". Kranjski oltar pa je nastal okoli leta 1500 in "ka₧e k÷lnsko predelane nizozemske slikarske ideale; slike lahko uvrstimo v bli₧ino k÷lnskega mojstra oltarja sv. Bartolomeja". Medtem pa so freske pri Sv. Primo₧u "vrhunski spomenik naÜe renesanse", ki izpriΦuje augsburÜke vplive, povezane z beneÜkimi in nizozemskimi elementi. Avtorju se je zdela mikavna misel, da je freske naslikal slikar Vid, ki je v tem Φasu deloval v Kamniku.

V svoji knjigi Poznogotska plastika na Slovenskem pa se eksplicitno distancira od te hipoteze in zavrne mo₧nost, da bi bil slikar Vid avtor fresk pri Sv. Primo₧u²¹⁾.

V prispevku v Kindlers Malerei Lexikon je Mojster Kranjskega oltarja oznaΦen kot "samosvoja in izrazita osebnost", ki izkazuje povezanost s slogom idealizirajoΦe gotike. ╚as njegovega delovanja je zamejen med letoma 1490 in 1520, Kranjski oltar pa je datiran med letoma 1510-20²²⁾.

Ksenija Rozman je poudarila renesanΦen znaΦaj fresk²³⁾. V svoji knjigi o avtoportretu je Luc MenaÜe podobo v mno₧ici na MuΦeniÜtvu svetnikov Kranjskega oltarja uvrstil med avtoportrete²⁴⁾, Vojeslav Mole pa je v knjigi o ju₧noslovanski umetnosti zapisal, da se v freskah pri Sv. Primo₧u ka₧ejo renesanΦni elementi z renesanΦnim oblikovnim obΦutjem. "Freske, ki so obenem zadnja faza naÜega gotskega slikarstva, ka₧ejo Üiroko zasnovo kompozicije, ki je izpolnjena s Ütevilnimi slikovitimi ₧anrskimi motivi, ki stopnjujejo sijaj in blisk pripovedno-teatralnega prizora²⁵⁾".

Kot najΦistejÜo uveljavitev slogovnih znaΦilnosti severne renesanse je freske pri Sv. Primo₧u opredelila èpelca ╚opiΦ²⁶⁾, Artur Rosenauer pa je v svojem katalognem prispevku oltarne slike tako imenovanega "Florijanovega oltarja" v Gradcu, ki so bile pripisane Mojstru Kranjskega oltarja, opredelil kot Ütajersko delo, nastalo okoli leta 1500²⁷⁾. Elfride Baum je v katalogu avstrijske galerije povzela Benescheve ugotovitve in slike Kranjskega oltarja datirala okoli leta 1510²⁸⁾. Marijan Zadnikar je zapisal, da so freske pri Sv. Primo₧u nedvomno delo slikarja z zaΦetnicama VF²⁹⁾, Gottfried Biedermann pa je na podlagi slik v Gradcu dvakrat zapisal³⁰⁾, da so slike Mojstra Kranjskega oltarja delo verjetno Ütajerskega slikarja, ki je bil pod moΦnim vplivom k÷lnskega slikarstva, predvsem Mojstra UrÜuline legende.

V Ütudiji o slikarstvu v Φasu med Janezom Ljubljanskim in Mojstrom Leonardom je Janez H÷fler freske pri Sv. Primo₧u uvrstil v "krog naprednih in importiranih del", medtem ko je Kranjski oltar datiral okoli leta 1500 in ugotovil, da je vplival na avtorja fresk v Dolah pri KraÜcah³¹⁾.

Vodnik po cerkvi sv. Primo₧a nad Kamnikom, ki ga je objavil Ferdinand èerbelj, natanΦno povzema stavbno zgodovino ter poudarja italijanski znaΦaj posameznih prizorov, draperij in krajine. Po avtorjevem mnenju je freske ustvarila neka potujoΦa delavnica, ki je priÜla z Zahoda, morda iz Tirolske, med freskami in Kranjskim oltarjem pa naj ne bi bilo nobene povezave³²⁾.

Iz tega pregleda je razvidno, da so avtorji o Mojstru Kranjskega oltarja pisali z na moΦ razliΦnih staliÜΦ. Delno to izhaja ₧e iz same narave slik, v katerih je dejansko zdru₧ena pisana paleta razliΦnih vplivov. To pisanje pa zrcali tudi razliΦne slogovne tokove na srednjeevropskem in, o₧je gledano na vzhodnoalpskem obmoΦju, ki je bilo izpostavljeno Ütevilnim vplivom tako s Severa kot iz Italije.