PriΦujoΦa knjiga prinaÜa v stroki znano in oporekano tΘmo. Teza je stara Üestdeset let in nekaj veΦ, tako da so se z njo vsaj potihem ukvarjale vse generacije domaΦe stroke. Gotovo je eden od njenih najmikavnejÜih Φarov ta, da obljublja prepoznanje pomembne slikarske osebnosti, ki je dalj Φasa ustvarjala na danaÜnjem slovenskem ozemlju. Ker pa je dosegljivo gradivo skopo, je previdnost vselej posebej narekovala upiranje skuÜnjavi, da bi zaradi obljubljenega dobitka izpostavili tveganju strokovno doslednost.

Teza sama korenini v spornem delu opusa avstrijskega poznavalca Otta Benescha. Bila je namreΦ med mnogimi drugimi podobnimi primeri v oporo njegovim prizadevanjem, da bi predstavil znaΦaj umetnostnih dose₧kov na zgodovinskem obmoΦju habsburÜkih de₧el kot tradicijo avtohtonega kulturnega obmoΦja med severom in jugom, vzhodom in zahodom. Za sprejem teze o Mojstru Kranjskega oltarja je znaΦilno, da so jo slovenski umetnostni zgodovinarji, od Steleta dalje, najprej previdno prijemali, potem pa so se od nje postopno ograjevali. Te₧ko je presoditi, v kolikÜni meri je opredeljevanje avstrijske stroke do Benescheve ambicije lahko vplivalo na oblikovanje staliÜΦ v zvezi z rekonstrukcijo opusa Mojstra Kranjskega oltarja pri nas. Nedvomno zaradi skromnosti dosegljivega gradiva in Benescheve "smelosti" njegova teza tod doslej ni naÜla veliko zagovornikov.

Mag. Tomislav Vignjeviµ dokazuje, da Beneschev poskus rekonstrukcije opusa Mojstra Kranjskega oltarja vendarle zaslu₧i veΦ in kritiΦne strokovne pozornosti. Izziv je veΦplasten in potegne za seboj vrsto te₧kih vpraÜanj, naslovljenih stroki vobΦe. PrviΦ, terja pozoren premislek Benescheve zaokro₧itve mojstrovega opusa. Vignjeviµ je skromno vrsto Üe skrΦil, vendar jo je hkrati nekoliko dopolnil s spomeniki na naÜih tleh. DrugiΦ, nalaga pazljivo presojo nekaj arhivskih priΦevanj, ki jih je mogoΦe povezati s to slikarsko osebnostjo. TretjiΦ, zahteva temeljito razlago zdru₧evanja zelo raznorodnih slogovnih pobud in oporiÜΦ, ki jih je stroka sicer pripravljena priznati le velikim imenom v pomembnih evropskih srediÜΦih.

VpraÜanje, ki ga zastavlja ta problemski klobΦiΦ stroki, pa je: Ali je ob ÜtevilΦno tako skromni vrsti del mogoΦe utemeljiti ustvarjalno pot slikarske osebnosti izkljuΦno s sredstvi, ki jih ponuja poznavalska metoda? Jasno je, da nima moΦi neizpodbitnega dokaza. Pripoved o slikarjevi ₧ivljenjski poti bo vedno hipoteza. Preveriti pa vseeno ka₧e, ali je s temeljitim in strokovno poglobljenim premislekom Üe mogoΦe ustvariti pogoje za novo oblikovanje strokovnega soglasja. To mo₧nost zdaj odpiramo, ne da bi prepriΦevali prepriΦane, temveΦ da damo prilo₧nost soditi tudi tistim, ki so pripravljeni verjeti, da je bilo priΦujoΦe delo opravljeno z vso strokovno odgovornostjo.

Dr. Andrej Smrekar