Freske pri Sv. Primo₧u nad Kamnikom je, kot smo ₧e omenili, Mojstru Kranjskega oltarja prvi pripisal Otto Benesch. Slike Kranjskega oltarja so bile v Sloveniji implicitno ali pa povsem eksplicitno pripisane tujemu slikarju oziroma importu. Vendar pa nam ₧e nekoliko natanΦnejÜa primerjava fresk s slikami Kranjskega oltarja dokazuje, da gre nedvomno za delo istega slikarja, le da je ta poslikavo v cerkvi sv. Primo₧a izvrÜil s pomoΦjo sodelavcev in da je bila severna stena te cerkve ob koncu 16. stoletja restavrirana.

Za Mojstra Kranjskega oltarja je znaΦilna natanΦna karakterizacija posameznih obrazov in njihova psiholoÜka doloΦitev. èiroki razpon obraznih tipov, od trpkih, s strahom ali trpljenjem zaznamovanih obrazov Kancijana v MuΦeniÜtvu svetnikov Kranjskega oltarja in Kristusa na sliki Marije zaÜΦitnice s plaÜΦem pri Sv. Primo₧u, ki ju povezujejo znaΦilne obrazne poteze in nekoliko poveÜene ustnice, do milejÜih, bolj idealiziranih obrazov Sizinija v MuΦeniÜtvu svetnikov Kranjskega oltarja in Erazma na severni steni Sv. Primo₧a, z identiΦnimi ustnicami, drobno brado in podbradkom, govorijo o slikarjevi sposobnosti, da se prilagodi zahtevam likovne naracije, v kateri izraze obrazov posameznih oseb doloΦa njihova ikonografska vlog. Enak okrogli obrazni tip sreΦamo tudi pri upodobitvi uΦitelja Prota v Begu svetnikov na levem krilu Kranjskega oltarja in pri ₧anrski figuri kuharja na severni steni cerkve sv. Primo₧a.

Ravno tako lahko primerjamo skoraj identiΦna obraza speΦega sv. AleÜa z ju₧ne stene Sv. Primo₧a in obraz ravno tako speΦega Jakoba na sliki Oljska gora Kranjskega oltarja. Izrazito podobnost obeh obrazov Üe podkrepi enako oblikovanje dolgih, uvitih prstov pri obeh osebah. Veliko pove tudi primerjava obrazov Kristusa na sliki Oljska gora Kranjskega oltarja in Kristusa trpina v prizoru Slike nadlog na severni steni cerkve sv. Primo₧a. Oba obraza imata znaΦilne poteze - nekoliko poveÜene ustnice v kotih, izstopajoΦo brado in nekoliko privihan nos. Obenem sta pri obeh figurah znaΦilno poudajena telesnost in realistiΦno podajanje nadrobnosti.

ZnaΦilna je gracilnost Kristusove figure v Vstajenju Kranjskega oltarja, ki jo lahko od poteze do poteze in v vseh gestah primerjamo z identiΦno figuro pa₧a za najstarejÜim kraljem v Poklonu na severni steni cerkve sv. Primo₧a. IdentiΦna je barvna modelacija obrazov, ki z ostrim senΦenjem poudarja njihove poteze, na primer izraz vojaka s sulico za Kancijanom v MuΦeniÜtvu svetnikov in obraz vojaka ob sokolarju v svetoprimoÜkem Pohodu kraljev. Drobni, s strahom navdani obraz Kancijanile v Begu svetnikov lahko primerjamo z obrazom matere z otrokom na rokah v Pokolu nedol₧nih otrok, s katerim se priΦenja poslikava severne stene, ali pa z obrazom Marijine tovariÜice, ki Üiva, na sliki Marija tke tempeljski zastor. Gre za enake okrogle obraze z drobnimi ustnicami, ravnim nosom in polkro₧nimi obrvmi. Primerjamo lahko tudi obraz Kancijanile v MuΦeniÜtvu Kranjskega oltarja s podobo Marije na sliki Oznanjenje v cerkvi sv. Primo₧a.

Za slikarja je znaΦilno bogato gubanje draperije, kar je nasledil od dunajskega in salzburÜkega slikarstva - drobne, minuciozno izvedene gube se izmenjujejo s Üirokopoteznimi plastiΦnimi cevastimi gubami. TakÜne dolge gube, ki naj bi ustvarjale vtis plastiΦnosti, izstopajo zlasti v plaÜΦu sv. Erazma na severni steni pri Sv. Primo₧u in v figuri Matejevega simbola na ju₧ni steni taiste cerkve ter v plaÜΦu Kristusa v molitvi na Oljski gori Kranjskega oltarja.

Diferencirana, ponekod krΦevita gestikulacija in znaΦilni ozki prsti oznaΦujejo tako figure na slikah Kranjskega oltarja kot na freskah v cerkvi sv. Primo₧a. Primerjamo lahko kazalno gesto angela v Naznanjenju Joahimu pri Sv. Primo₧u in Kancijana v Begu svetnikov Kranjskega oltarja ter krΦevito ekspresivno gesto Kancijana v MuΦeniÜtvu in gesto Joahima v Zavrnitvi tempeljske daritve. Gre za povsem identiΦno upodobitev geste, ki izra₧a stisko in ki jo v drugih upodobitvah v slikarstvu severno od Alp redko sreΦamo. Dejstvo je, da je za vsa naÜteta dela znaΦilno zelo pozorno in natanΦno upodabljaje prstov in gest ter da lahko to izjemno sposobnost diferenciranega izraznega upodabljanja gest Ütejemo za eno najznaΦilnejÜih lastnosti naÜega slikarja.

Slikarstvo Mojstra Kranjskega oltarja poleg izrazite gestikulacije odlikuje tudi diferencirana, izrazito razgibana pripovednost, v kateri zdru₧uje zelo razliΦne, pa vendar v osnovi osebne, sinkretiΦne slogovne prvine. Tako je zanj zelo znaΦilen poudarjen poznogotski kontrapost, ki ga sreΦujemo denimo v figuri biriΦa in Sizinija v MuΦeniÜtvu, v figuri Erazma z znaΦilno nagnjeno glavo in Ütevilnih osebah v spremstvu kraljev. Ravno tako je znaΦilen dolg, razkreΦen korak, ki ga najdemo v figurah obeh Kancijev v MuΦeniÜtvu na Kranjskem oltarju in v figuri vojaka s sulico ter sokolarja v svetoprimoÜkem Pohodu kraljev. Detajli so si zelo blizu: pri oblaΦilih je slikar veΦkrat upodobil preproste, "copataste" Φevlje, ki jih sreΦamo tako v MuΦeniÜtvu in Vstajanjeju Kranjskega oltarja kot v Pohodu pri Sv. Primo₧u. Nadaljnji detajl, ki izstopa na oblaΦilih, je enostavno pokrivalo, kakrÜno nosi voznik v Begu oglejskih muΦencev in figure ob Jo₧efu na sliki Marijina poroka pri Sv. Primo₧u. Vsi ti detajli govore o Üirini pripovedi in zmo₧nosti natanΦnega opisa ter karakterizacije oseb, obenem pa so slikarjeva temeljna in zelo osebna znaΦilnost.

Krajinsko podobo prostora ta slikar izpeljuje iz staronizozemskega slikarstva, ki je ₧e zelo zgodaj vplivalo na slikarstvo v Srednji Evropi. ZnaΦilna krajina s kulisastimi griΦi, na katerih je naslikano shematizirano grmiΦevje, ki jo najdemo na desni, poleg Kristusa v Vstajenju Kranjskega oltarja, se ponovi na freskah pri Sv. Primo₧u, npr. desno na sliki Naznanjenje Joahimu. Tudi tu je upodobljeno shematizirano, v nekaj potezah podano slikovito grmiΦevje, ki po₧ivlja kulisaste griΦe, med katerimi se vije cesta.

Nadalje je za tega slikarja znaΦilno, da so figure razvrÜΦene v ozek slikovni pas v prvem planu slike, ki ga najpogosteje tvori cesta. Ta se v slikovitem ozadju vije med griΦi, v ospredju pa se odvija pripoved. Taka je prostorska zasnova na slikah Marija obiÜΦe Elizabeto in Naznanjenje Joahimu v cerkvi sv. Primo₧a in na vseh Ütirih slikah Kranjskega oltarja. S tem prostorskim vzorcem, ki se vztrajno ponavlja, je slikar dosegel, da so figure razvrÜΦene kot na odru, v jasnih prostorskih in pripovednih razmerjih.

Izbor barv na slikah tega umetnika se giblje v znaΦilnem poznogotskem koloristiΦnem razponu - npr. znaΦilen kontrast med rdeΦo in zeleno -, vendar je zanj znaΦilna izstopajoΦa, poudarjena rdeΦa barva, ki je najpogostejÜa barva na slikah v cerkvi sv. Primo₧a in na slikah Kranjskega oltarja. Ravno tako je znaΦilno, da v Ütevilnih slikah izstopa rumena, zlasti na freskah v romarski cerkvi nad Kamnikom. Pogostnost te barve lahko razlo₧imo z novim, renesanΦnim okusom, ki se uveljavlja v tej poslikavi.

╚e primerjamo naslikano arhitekturo, lahko ugotovimo, da se grad za srednjim kraljem v Pohodu Treh kraljev na severni steni cerkve sv. Primo₧a in grad v ozadju MuΦeniÜtva na Kranjskem oltarju razlikujeta le v nadrobnostih. Posebna znaΦilnost naÜega slikarja je prevzem vedute Jeruzalema iz knjige Peregrinatio in Terram Sanctam, ki je bila v svojem Φasu najnatanΦnejÜa upodobitev vedute tega mesta. Gre za prelomnico v zgodovini topografije, saj je utrechtski, v Mainzu delujoΦi slikar Erhard Reuwich ustvaril izjemno natanΦno upodobitev Jeruzalema in njegovih znamenitosti, tako da lahko tudi v njeni dobesedni ponovitvi v Vstajenju prepoznamo Porta Aurea in Tempelj Skale, v katerem so kristjani videli Salomonov tempelj. Ista podoba mesta je posneta tudi na sliki Naznanjenje Joahimu na severni steni pri Sv. Primo₧u ter na sliki Objokovanje newyorÜkega triptiha. IdentiΦne forme najdemo tudi v dekorativnih elementih: listi na iluzionistiΦnem portalu na severni steni Sv. Primo₧a in na naslikanem krogoviΦju prazniΦnega lica Kranjskega oltarja so verjetno posneti po isti grafiΦni predlogi Martina Schongauerja (B.109)¹⁾.

Nenazadnje je treba omeniti tudi pogoste izposoje iz soΦasnega italijanskega slikarstva, ki glede na zgodnjo datacijo del opozarjajo na umetnikovo zmo₧nost prevzema najaktualnejÜih dose₧kov tedanje umetnosti. Ti prevzemi slone predvsem na uporabi nekaterih arhitekturnih elementov, kot sta ÜkoljΦna niÜa v upodobitvi sv. Erazma pri Sv. Primo₧u in steber z maskami, na katerem se nahaja malik v sliki MuΦeniÜtvo Kancijev Kranjskega oltarja. Podobno je z nekaterimi obraznimi tipi, kot so glava mladeniΦa v ozadju med mno₧ico v tej sliki Kranjskega oltarja, glava mladega pa₧a, ki ka₧e na zvezdo v Poklonu kraljev na severni steni Sv. Primo₧a, ter figura najstarejÜega kralja v Poklonu.

Vendar pa naÜ slikar, katerega osrednji deli sta Kranjski oltar in freske v cerkvi sv. Primo₧a, kljub vsemu, ostaja avtor z zasilnim imenom. Ravno ob tem problemu se je pojavila zanimiva hipoteza, ki nam verjetno pojasnjuje slikarjevo identiteto. Razpravam o freskah v cerkvi sv. Primo₧a je Emilijan Cevc leta 1955 dodal konkretno ime ustvarjalca²⁾, vendar se je kasneje od te domneve distanciral³⁾.

V arhivskem gradivu je na zaΦetku 16. stoletja veΦkrat omenjen kamniÜki slikar Vid. PrviΦ v listini z dne 25. oktobra leta 1507 kot avtor oltarnega nastavka za cerkev v Zgornjem Tuhinju: v njegovem ateljeju je kamniÜkega ₧upnika Jurija Hertenfelserja u₧alil plemiΦ Jernej Stetner, ko je bil ta povabljen v delavnico slikarja Vida, da bi presodil delo :"...a magistri vito pictore pro extimari videndo unam pallam sive iconam per dictum magistrum Vitum factam ad requisitionem quorundam massariorum seu gubernatorum cuiusdam ecclesie gloriosissime Virginis Marie in Turchina..."⁴⁾ Na seznamu kamniÜkih lastnikov hiÜ je omenjen leta 1516 kot "Veyt Maller"⁵⁾, tretjiΦ pa ga zasledimo kot dol₧nika nekega ljubljanskega trgovca leta 1517, kjer je oznaΦen kot "Veit maller zu Stein"⁶⁾.

Ob restavraciji fresk na zaΦetku Üestdesetih let so odkrili okvir slike sv. Erazma in na njem Φrki VF in letnico 1504. ╚rki se zgoraj stikata, levi krak Φrke V pa je prekri₧an s kratko Φrto. Podobnost s hiÜnim znakom na okenski polici hiÜe v Kamniku je Franceta Steleta navedla na misel, da gre pri tem monogramu za hiÜni znak naroΦnika Lenarta Seydla⁷⁾, vendar je mnogo bolj verjetno, da je ta monogram zapustil slikar kot svoj podpis.

V tem Φasu so namreΦ monogrami v slikarstvu izredno pogosti. Najprej se pojavijo na grafiΦnih listih, prvi monogram v nemÜkem tabelnem slikarstvu pa sta zaΦetnici RF z letnico 1487 na sliki Sv. Vid zavrne ΦaÜΦenje malika, ki je nastala v delavnici nⁿrnberÜkega Mojstra avgÜutinskega oltarja in je domnevno delo Ruelanda Frueaufa st.⁸⁾ Monogrami postanejo sploÜno razÜirjeni z uveljavitvijo Albrechta Dⁿrerja, Φigar stilizirani zaΦetnici sta postali vzor celi generaciji umetnikov - npr. njegovemu uΦencu Hansu Sⁿssu von Kulmbachu, ki ima mutatis mutandis isto obliko in znak kri₧a kot svetoprimoÜki monogram, nam prostorsko bli₧jemu Marxu Reichlichu, ki je imel ravno tako zelo podobno obliko (tudi zdru₧eni zaΦetni Φrki), in pri Ütevilnih drugih slikarjih in grafikih (npr. pri Martinu Schongauerju, Janu Gossaertu Mabuseju, Melchiorju Feselnu, Niklausu Manuelu Deutschu itd.)⁹⁾.

V primeru, da gre za hiÜno znamenje, bi kazalo opozoriti, da je bilo v tem Φasu pogosto, da je avtor slike na njej zabele₧il svoje hiÜno znamenje, kot na primer Hans Multscher na WurzaÜkem oltarju, kjer sta ohranjeni kar dve njegovi hiÜni znamenji¹⁰⁾. Vse to nam dopuÜΦa hipotetiΦno, a dokaj verjetno identifikacijo monogramista VF s kamniÜkim slikarjem Vidom, Φigar priimka ₧al ne poznamo.

Ostaja Üe vpraÜanje naroΦnikov. V Kranju je bil to verjetno (kot sta domnevala ₧e Stele in Benesch) dejavni kranjski ₧upnik Matija Operta, padovanski doktor kanonskega prava, ki je pokopan v kranjski ₧upni cerkvi¹¹⁾ (umrl leta 1511). Za freske pri Sv. Primo₧u lahko sklepamo, da je Ülo za kolektivno naroΦilo kamniÜkega meÜΦanstva, saj gre za izjemno obse₧no poslikavo, kot tudi, da je tu naroΦilo upravljala osebnost, ki je v sliki sv. Erazma zapustila svojo votivno podobo. Sklepamo lahko, da jih je naroΦil ugledni kamniÜki meÜΦan in vsaj od leta 1505, verjetno pa ₧e od konca leta 1504, gorenjski arhidiakon Erazem Steirer (Steyer)¹²⁾. Drugi domnevni naroΦnik bi utegnil biti Jurij Hertenfelser, od leta 1476 kamniÜki ₧upnik, ki je Ütudiral v Padovi¹³⁾ in je izpriΦan kot obiskovalec v delavnici Mojstra Vida, ko si je leta 1507 priÜel ogledat oltar za Zgornji Tuhinj.